Vsak tip PLC ima vgrajeno standardno konfiguracijo dveh komunikacijskih vmesnikov, in sicer komunikacijskega vmesnika RS232 in RS485. Vmesnik RS232 se uporablja predvsem za prenos programov ali komunikacijo z zgornjim računalnikom in zaslonom na dotik, vmesnik RS485 pa se uporablja predvsem za nastavitev. Komunikacijski nadzor se izvaja s pomočjo omrežja RS485 protokola.
Priključni vmesnik 1.RS232-C na splošno uporablja model 9 DB-9 9-pinski priključek, potrebujejo le 3 vmesne linije, to je, pošiljanje podatkov, sprejemanje podatkov in signal tla za prenos podatkov.
V specifikaciji RS232 je vrednost napetosti + 3V ~ + 15V (navadno + 6V) se imenuje 0 ali ON. Napetost je -3V ~ -15V (ponavadi -6V) se imenuje 1 ali OFF; velik potencial RS232 na računalniku je približno 9V, nizek potencial pa je okoli -9V. RS232 je polno-dupleksni način delovanja. Napetost signala se dobi glede na tla. Hkrati lahko prenaša in sprejema podatke. V praktični uporabi je vmesnik RS232 sprejet, prenosna razdalja signala pa lahko doseže 15 m. Vendar RS232 ima samo eno funkcijo postaje, to je komunikacijo enega na ena.
2. Vmesnik RS485 RS485 uporablja dve pozitivni in negativni signalni liniji kot prenosni vod. Razlika napetosti med dvema vrstama je + 2V ~ 6V, kar kaže logika 1: razlika napetosti med dvema vrsticama je -2V ~ 6V, kar kaže na logiko 0.
RS485 je poldupleksni delovni način, njegov signal pa se dobi z odštevanjem ravni signala pozitivnih in negativnih črt. Je način diferencialnega vhoda, ki ima močne protihrupne motnje, to je dobre protihrupne motnje; v praktičnih aplikacijah je njegova oddaljenost oddaljena do 1200 metrov. RS485 ima zmogljivost več postaj, to je komunikacija master-slave enega do drugega.
V serijski komunikaciji se podatki običajno prenašajo med dvema postajama. Glede na smer prenosa podatkov na komunikacijski liniji, ga lahko razdelimo na tri osnovne načine prenosa: simpleksni, poldupleksni in polno-dupleksni.
Enostavna komunikacija uporablja eno žico, oddajnik in sprejemnik signala pa ima jasno usmerjenost. Z drugimi besedami, komunikacija poteka le v eni smeri.
Če se isti prenosni daljnovod uporablja kot sprejemna linija in oddajna črta, čeprav se podatki lahko prenašajo v obe smeri, komunikacijske stranke ne morejo hkrati pošiljati in prejemati podatkov. Taka metoda prenosa se imenuje polovični dupleks. Ko sprejemamo poldupleksni način, sta oddajnik in sprejemnik na vsakem koncu komunikacijskega sistema časovno delno prenesena na komunikacijsko linijo preko oddajnika oddajnika za izvedbo smernega preklopa.
Ko se podatki posredujejo in sprejemajo, ki se prenašajo z dvema različnima prenosnima linijama, lahko obe komunikacijski stranki hkrati opravljata postopke prenosa in sprejema. Ta način prenosa je poln dupleks. V celotnem dupleksnem načinu sta oddajnik in sprejemnik zagotovljena na vsakem koncu komunikacijskega sistema, tako da se lahko podatki upravljajo tako, da jih je mogoče prenesti v obe smeri hkrati. Način polno dupleksa ne zahteva preklopa smeri.
Serijsko komunikacijo lahko razdelimo na dve vrsti, eno je sinhrono komunikacijo, drugo pa asinhrono komunikacijo. Ko uporabljate sinhrono komunikacijo, so vsi znaki združeni v eno skupino, tako da se znaki lahko prenašajo ena za drugo, vendar se na začetku vsake skupine informacij dodajo sinhronizacijski znaki in kadar ni podatkov, ki jih je treba posredovati, ničelni znak se napolni zaradi sinhronega prenosa. Nobene vrzeli niso dovoljene. Ko se uporablja asinhronska komunikacija, je prenosni interval med dvema znakoma poljuben, zato se nekateri bitni podatki uporabljajo kot ločilni bitji pred in po vsakem znaku. Če primerjamo, če je hitrost prenosa enaka, so informacije v sinhronem načinu komunikacije učinkovitejše od asinhronega načina, ker je delež podatkov, ki niso podatki v sinhronem načinu, razmeroma majhen. Po drugi strani pa sinhroni način zahteva, da morata obe strani, ki pošiljajo podatke, usklajevati z isto uro. To je ura, ki določa položaj vsakega bitnega podatka v sinhronem postopku serijskega prenosa. Na ta način, če je sprejeta sinhronizacijska metoda, mora biti čas prenosa podatkov posredovan. V asinhronem načinu, frekvenca ura sprejemnika in časovna frekvenca pošiljatelja ni nujno, da sta popolnoma enaka, dokler sta podobna, to pomeni, da ne presegata določenega dovoljenega obsega. Pri prenosu podatkov se pogosto uporablja asinhronska komunikacija.
Za asinhrono komunikacijo je značilen en znak in en prenos znakov, vsak prenos znakov pa se vedno začne z zagonskim bitom, se konča s stop-bitom in čas med znaki ni določen. Zahteve glede intervala. Vsakič, ko je začetni bit, ki mu sledi 5 do 8 podatkovnih bitov, čemur sledi kontrolni bit, ki je lahko čuden test ali celo pariteta ali ne in na koncu 1 bit ali 1 bit. Polovica ali 2-bitni zaustavitveni bit, čemur sledi ustavitveni bit za nedoločeno dolžino. Oba stopna bit in prazni bit sta določena kot visoka, kar zagotavlja, da mora biti na začetku začetnega bitka padajoči rob, ki označuje začetek prenosa podatkov.